Štiri stene loèijo me od sveta,
le požirek žganja loèi me od dna.
Slonim ob oknu, gledam te, odhajaš vstran,
trenutek še in boš skrita oèem.
Zelo utrujen sem in preveè sem sam,
za mano spet zares je beden dan.
Življenje moje kot zakleto se mi zdi,
karkoli da lepega vzame mi, vedno vzame mi.

Skozi spušèene žaluzije,
gledam svoje iluzije.
Odhajajo s teboj, zelo hudo bo nocoj,
hudo kot vedno, ko ob meni te ni.

Skozi spušèene žaluzije,
gledam svoje iluzije.
Èe veè ne bo te nazaj, zbledel bo njihov sijaj,
postale mraène bodo moje oèi.

Štiri stene loèijo me od sveta,
le požirek žganja loèi me od dna.
Življenje moje kot zakleto se mi zdi,
karkoli da lepega vzame mi, vedno vzame mi.

Skozi spušèene žaluzije,
gledam svoje iluzije.
Odhajajo s teboj, zelo hudo bo nocoj,
hudo kot vedno, ko ob meni te ni.

Skozi spušèene žaluzije,
gledam svoje iluzije.
Èe veè ne bo te nazaj, zbledel bo njihov sijaj,
postale mraène bodo moje oèi.

Skozi spušèene žaluzije,
gledam svoje iluzije.
Odhajajo s teboj, zelo hudo bo nocoj,
hudo kot vedno, ko ob meni te ni.

Skozi spušèene žaluzije,
gledam svoje iluzije.
Èe veè ne bo te nazaj, zbledel bo njihov sijaj,
postale mraène bodo moje oèi.