Nihče je moj oče!
Nihče je moja mati!
In ko so prisotni ob rojstvu rekli:
"Glej, živ je, otrok joče!",
sem se učil lagati...
Rojen sem iz glavobola nekoga,
ki sploh ni imel glave
in le malo srca...
Živel sem v času, ko je na svetu
bilo le nekaj ljudi,
ampak so vsi tako hitro tekali,
vriskali od sreče nesreče,
uzitka in bolečine,
da se je zdelo, da je na svetu
tri milijarde ženskega in
prav toliko moškega spola...

Kot mali sem vzljubil eno kuro
in z zavistjo gledal tujega prašiča...
življenje sem dojel na pokopališču,
ko sem oropal svežega mrliča...

Vsakemu hipu sem dal ime
in klobuk, narisal oči in čekan,
že stokrat sem zaživel iz lastnega dreka,
ker stokrat sem obešen, odnešen, pokopan...

Pa sem se klatil,
kolovratil,

lagal in klevetal,
kuro posilil,
prašiča zaklal!
Jaz, Karlo Jederman!

Eno žensko sem ljubil na življenje in smrt...
ljubezen se je takrat kradla in prodajala...
Ona pa je bila ženska prijatelja,
ki sem mu dom naredil za vešala!

Pa se potepal
in otepal,
taval in podajal,
ravsal in kavsal
hudiča in boga!
Jaz Karlo Jederman!

In končno...
Z nožem v želodcu sem dojel,
da je življenje za smrt le postranska obrt...
Ali sem že mrtev ali se mi zdi,
da glas mi od zgoraj govori:
"NIČ NI TAKO BOLEČE,
KOT ČE TE NIČ NE BOLI!
ČLOVEK JE UMEN OD BOLEČINE,
OD SREČE LE ZNORI!
TI NISI SAM!
TI NISI SAM!
KARLO JEDERMAN