Če bi videl mojo dušo, bi izbruhal kosilo,
moje misli so rogovi, sanjam trgajo blazino.
Hvala Bogu, si rečem, drugače bi me minilo.

Zalajam, kot grde psice zalajajo,
spregovorim, kot nore krave spregovorijo,
ko za kanček možganov zaprosijo.

Pred mojimi očmi
padajo angeli,
tiho, počasi, brez krvi...

Lahko karkoli, lahko vsak dan,
vendar brezizhodno in usodno sam,
Bog in jaz, jaz in ti...

Sreča iz roke v roko drsi,
tisti, ki si je izmislil ljubezen že visi,
kot stara ura, ki jo nihče ne zna popraviti...

Padajo le še angeli,
kot snežinke spomladi,
tiho, počasi, brez krvi...