Sonce je sijalo
in sirene so tulile.
Nebo je bilo modro,
skoraj brez oblačka.
Pod svetlorumenim soncem
sva tekla po cesti,
ko naju je objel prvi blisk,
sva padla.

Pa tako lep dan je bil,
preveč lep za smrt.

Ležala sva v krvi,
sredi rdečega zraka in ognja.
Ležala pod soncem,
razžarjenim, rdečim, neresničnim
Sredi obzorja,
zavitega v dim.
Sredi prvega dneva
vojne, vojne.

Pa tako lep dan je bil,
preveč lep za smrt.

Tvoj strah in zadnji dih,
drgetanje in jok.
Bliža se smrt,
smrt in ne ljubezen.
Tvoje oči s pogledom tja,
kjer je nekoè sijalo sonce,
so bile mrtve.

Pa tako lep dan je bil,
preveč lep za smrt.